[ Pobierz całość w formacie PDF ]
bodo pri0 li, nje pa ne bo; umrla bo sredi stepe, umrla
mord v gozdu od lakote. Glasno je zaihtela, z lasmi si
je zakrila lice in ga pritisnila na vlano, rosno zemljo.
Ko se je izsolzila, se ji je polagoma vraal mir in po-
gum. Trudna omotica se ji je obesila na trepalnice. Vsta-
la je, toda kolena so se ji 0 ibila, sesedla se je vnovi, si
dela epko pod glavo, si pokrila obraz z lasmi in zaspala.
ez dolgo se je stresla in prebudila. Sedla je, razdeli-
la lase in jih odgrnila z obraza. Visoko nad njo je are-
lo sonce.
Vsi oblaki so se razkadili, rosa v travi se je posu0 ila.
Vroi arki so posu0 ili mokro obleko, kri ji je umiril spa-
234
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
nec, pa udih je zautila novo mo, srce je zajelo zopet iz
a0 e upanja. Ozrla se je po konju. Blizu nje se je mirno
pasel. Ko ga je poklicala, je pri0 el k njej, pripognil glavo
in pritisnil k njenemu vratu gorke nozdrvi. Ljubinica ga
je objela in stisnila njegovo glavo k sebi. Potapljala ga je
po zvestih oeh in mu govorila:
Ti edini, moje upanje! Kajne, da me re0 i0 ? Kako ti
bom stregla v gradi0 u! Kakor goloba te bom krmila z
zlato p0 enico!
Nato je vstala. Ker jo je galo v ustnicah, je 0 la po gazi,
ki jo je utrl konj skozi loek, v strugo, pokleknila k siv-
emu tolmunku, z roko posnela zelena predena z vode
in se napila. Potem se je vrnila, obrzdala konja in zajez-
dila.
Kam sedaj? Za njo planota, pred njo grii in lesovi.
Kako so podobni gozdom Slovenov! Kaj, e jo je Alan-
ka nalagala, ko je govorila o Donavi? Ni se ni spomi-
njala, ali jo je Hun nesel prek vode, ko jo je ugrabil.
Morda je tabor na levem bregu? Morda je blizu gra-
di0 a? Sedela je na konju, ki je nemirno grebel z nogo in
prosil: Poeni! Spoil sem se!
Po dolgem razmi0 ljanju je sklenila, da pojezdi proti
gozdom. Upala je, da tam naleti na kak0 no traansko ali
alansko selo. Lakota jo je silila, da poi0 e ljudi, se nasiti
in poizve, kod bi do Slovenov.
235
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
In e me zasunjijo? Naj me! Bolj0 e suenjstvo kakor
ivljenje pri Tunju0 u. Saj pride dan, ko se Sloveni ulijo
po ravni in tedaj bom oteta. Zasukala je konja ob stru-
gi in jezdila proti griem. Kmalu je bila v senci starih
bukev. Na tleh je bilo nastlano z zrelim irom. Kakor
veverica je smuknila s konja, zaela lu0 iti ir ter si te0 iti
glad. Domislila si je, kolikokrat sta z Iztokom pobirala
ir po gozdu, ko sta se klatila kot otroka za ovcami.
Nabrala si ga je mnogo in ga nasula v haljico krog pasu,
ker ni imela cajnice. Potem je sedla zopet na konja in
jezde grizla oljnata jedrca.
Popoldne je pri0 la na 0 iroko ravnico sredi lesov. Sli-
0 ala je mukanje govedi. Kakor iz groba ji je zadonel ta
glas, ki je votlo odmeval po gozdu.
Pri ljudeh sem.
Izdrla je bodalce iz sedla in ga skrila za pas. Odmotala
je konopec in otvezla nanj konja ter konec privezala za
bukev. Previdno je 0 la iz gozda proti kraju, kjer se je gla-
silo mukanje. Dim se je dvigal, pri ognju je videla nekaj
otroajev. Pogumno je 0 la proti njim. Ko so jo zagledali
ogani, porneli, goli otroci, so zbeali in krie se dre-
vili proti gozdu.
Ljubinici je zadi0 ala peena repa. Skokoma je bila pri
erjavici in pograbila, kar je mogla, nato pa beala naglo
h konju nazaj. Hitro je bila v sedlu. Ker ni imela pogu-
ma, da bi 0 la k ljudem, je odbeala z ukradeno repo sko-
236
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
zi gozd v nasprotno smer. Do veera ni sreala nikogar.
Tudi za njo ni pri0 el nih. Zato je poiskala pripravne-
ga mesta, da bi prenoila. Konja je spustila na pa0 o,
sama si je postlala pod drevesom. Za veerjo je pouila
peeno repo in ir, kar ga je 0 e imela. Mirno se je uleg-
la herka svobodne narave pod drevo na mah in prie-
la razmi0 ljati o svoji usodi.
Ali komaj so zamigljale zvezde, pa so se oglasili divji
glasovi. Konj na zelenici je nemirno zahrzal. Ljubinica se
je hitro dvignila in prislu0 kala. Po gozdu se je ulo 0 u-
menje v listju. Vnovi zatulijo lani glasovi.
Volcj! je kriknila na glas.
Poskoila je ob deblu, da je zasegla prvo vejo, popri-
jela se hrasta s koleni in splezala na drevo. Tuljenje se je
oglasilo v njeni bliini, konj je zaduhal nevarnost in pri-
beal prhajo po zelenici. Po vsem lesu se je razleglo
vnovi, 0 um se je blial, tolpa gladnih volkov je zavohala
konja. Planili so vsi iz gozda. Ljubinica je sli0 ala klopot
in rezgetanje beeega konja, kri se ji je strdila.
Bogovi, otmite, bogovi silni, pomagajte!
Razlegalo se je cviljenje, ravs in renanje zverjadi.
Volkovi so e dohiteli konja in ga napadli. Ljubinica se
je tesno oklenila hrastovega debla in jokala v bridkem
spoznanju, da gine pod zobmi volkov njen edini varuh
in re0 itelj. Razloila je 0 e dobro, kako se je valilo nekaj
237
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
po tleh. kako je zacvilil volk, nato tiho, le goltanje in ren-
anje in spopadanje za kose mesa je dramilo no.
Ljubinica je na hrastu akala zore. Roke je imela okle-
njene krog debla, glavo zakrito z dolgimi lasmi, tako je
prenoevala kakor preganjana ptika, ki vtakne glavico
pod peruti. V jutro je splezala z drevesa. Kakor kaplja
sredi morja, kakor pe0 eno zrno sredi pu0 ave, kakor
uek na stepi, tako je stala sirotka uniena, vsega oro-
pana sredi gozda. Edino bodalce ji je ostalo za pasom. In
tega se je veselila. Sklenila je, da se napoti brez smotra
dalje in poi0 e selo, kjer se ponudi za sunjo, da si otme
ivljenje.
Od0 la je po gozdu, trgajo jagode, pobirajo elod in
ir ter brez smeri tavala kakor zablodelo jagnje. Pogosto
je sedala na tla, roke in noge so ji krvavele od trnja,
obleka se je bila raztrgala. Ko se je odpoila, je gazila
dalje po draju, po listju, rila skozi gosto grmovje in ple-
zala ez polomljena trhla debla.
Krog poldneva se je zael temni gozd svetliti. edal-
je redkeje so stala drevesa in kmalu je zagledala zeleno
ravan. Ko je pri0 la iz gozda, se je zable0 ala pred njo siva
cesta. Ljubinica je tlesknila z rokami in zbeala od goz-
da ez travo proti cesti. Kakor plamen izpod pepela se
je dvignila v njej nada, ko je stala sredi dosti dobre poti.
Ni vedela, kje je, niti slutila ni, da je to pot, ki dri ez
Hem v Filipopel in od ondod v Toper in Solun. Vedela je
238
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
samo to, da pride po tej poti mord trgovec, mord jo
srea celo kak Sloven, gotovo naleti na selo, na preno-
i0 e. Ni pogledala na sonce, ni razmi0 ljala, kje je pol-
no, kje je poldan, spustila se je po cesti in spoetka kar
tekla, tako se je razvnela v veselju. Ko je pri0 el veer, se
je odpoila pri studencu, natrgala si kre0 e in kislice ter
si utolaila glad. Legla ni. Mesec je svetil, ona pa je po-
tovala kakor reven, samoten oblaek do polnoi.
Tedaj so ji odpovedale moi, kolena so se ji po0 ibila in
sesedla se je kraj ceste na travo. Po licih so se ji spustile
mrzle kaplje potu.
V omotinem prividu je zagledala, kako se je v daljavi
zable0 alo. Oklepi in 0 lemi Iztoka so migljali v soncu,
nekdo se je sklonil in ji nastavil na ustnice utaro. Pila je
z dolgimi poirki, odprla oi in zagledala Rada, ki ji je
opiral glavo in jo poljubljal. Ljubinica je zakriala in mu
ovila roke krog vratu. Toda roka je zadela ob kamen na
cesti. Dvignila se je na komolec. Nikjer predragega. No.
Po cesti je pihal juni veter, ona pa sama s trudnimi san-
jami, uniena pod milim nebom. e zaspi? e pridejo
volkovi? e prijezdi Balambak, o Morana! Dotipala je
bodalce in ga prijela za roaj, da bi si ga potisnila do srca
in u0 la zverem in ubeala Tunju0 u. Toda roka je bila
preslaba. Prsti so odreveneli, laket se ji je upognil in gla-
va je klonila v travo. Svet je izginil, zamiale so zvezde
na nebu. Ljubinica se je pogreznila v omedlevico.
239
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
OSEMNAJSTO POGLAVJE
akor peruti rnega vrana lei alost nad taborom!
KVodite me pred Tunju0 a, edinega potomca Erna-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]